Tistikrat je bilo mrzlo
kot že leta ne.
In snega do kolen.

Valim drva po bregu
in lovim sapo.

Obuta stopim v hišo
in dam na ogenj
eno bukovo poleno.

Nalijem vodo v kotliček,
ga pristavim na ogenj.

Čakam.

Ne upam si dlje od kuhinje,
me je strah.

Tistikrat me je bilo dosti strah,
in pes je veliko tulil.
Prej tega ni počel.

"Kadar sova skovika podnevi,
se bliža smrt."

Zavre voda v kotličku,
nasujem lipove cvetove
in čakam.

Elektrike ni že od jutra,
le ena sveča na mizi.

Odrežem si kos kruha
ga pojem.
Moja večerja za danes.

Na zemljo leže tema
in oddahnem si še za eno noč.

Z jutrom pa spet nov strah
strah pred skovikanjem sove.




slika: Owl by Noistar